Ocenjuje se, da je na svetu danes živih še skoraj 7.000 jezikov. Prebivalci Združenih držav Amerike govorijo ali pišejo v 330 jezikih, od katerih jih je več kot polovica označenih za avtohtone. Največ govorcev kot svoj materni jezik navaja angleščino, druga najpogostejša je španščina. V Indiji je po ocenah 780 jezikov, na Kitajskem pa 129.
Toda to so ogromne države z večmilijonskim prebivalstvom (število prebivalcev na Kitajskem je leta 2013 preseglo 1,3 milijarde). Presenetljivo pa ima država z največ živimi jeziki samo 3,9 milijona prebivalcev. Na Papui Novi Gvineji, otoku pred severno obalo Avstralije, govorijo kar 832 različnih jezikov!
Razporeditev preostalih več tisoč jezikov pa kaže na navdušujočo večtisočletno zgodovino človeštva, njegove odločitve in premike. V okviru še vedno aktualnega projekta Ethnologue, ki se ukvarja z raziskovanjem jezikov, so ugotovili, da je v Evropi 230 živih jezikov, v Aziji pa 2.197.
Pogosto so številni od njih povezani. Kaj je torej razlika med določenim »jezikom« in »narečjem«? Pri tem gre za nekoliko sporno vprašanje, ki ne vključuje samo jezikovnih značilnosti, ampak tudi politične in družbene dejavnike. Obstajajo prepletene »družine« jezikov z vejami, ki segajo čez meje in skozi čas, nesoglasja glede poimenovanj pa ne prenehajo. Glede na poročilo ameriškega združenja jezikoslovcev Linguistic Society of America pa so z biološkega vidika človeški jeziki še kako živi in si delijo osnovne značilnosti, ki so v primerjavi s komunikacijskimi sistemi drugih živih organizmov na svetu nekaj povsem edinstvenega.
avtor: J. McShulskis